Zemljevid - Bijeljina

Bijeljina je mesto, središče istoimenske občine v severovzhodni Bosni in Hercegovini. Občina šteje po preliminarnih podatkih iz leta 2013 114.663 prebivalcev (mesto 45.291 prebivalcev), površine 734 km². Mesto je tudi gospodarsko, kulturno in zgodovinsko središče Semberije. Zaradi svoje lege, je mesto Bijeljina eden izmed centrov za proizvodnjo in predelavo hrane v Bosni in Hercegovini. V Bijeljini je dejanski oz. začasni sedež Zvorničko-Tuzlanske eparhije Srbske pravoslavne cerkve, ki obsega severovzhodni del BiH (nominalno je sedež v Tuzli).

Najstarejše sledi bivanja na področju današnej Bijeljine so še iz časov neolitske kulture. To področje je bilo pomembno križišče kulturnih vplivov v neolitiku, bronasti dobi in pozneje. Ime Bijeljina se prvič omenja leta 1446. V tem času je skozi Bijeljino potekala povezava od Zvornika za Mačvo in Mitrovico. Leta 1514 se omenja frančiškanski samostan Svete Marije v poljih v okolici Bijeljine. Temu obdobju pripada tudi trinajst stečkov (originalni naziv stećak), pri čemer sta dva dekorirana, na štirih pa se nahajajo deloma čitljivi napisi. V zaselku Mitrovići, v vasi Gornji Dragaljevac se na dveh lokacijah nahajajo trije stečki, pri čemer je en okrašen z motivi rastlinske stilizacije in živali, ter je prenešen na zgradbo osnovne šole v vasi. V času turške zasedbe, je župa Bijeljina pripadala nahiji Koraj, od leta 1634 dalje pa se Bijeljina omenja tudi kot sedež kadiluka. V času Avstro-Ogrske in v vojni leta 1876 je mesto pretrpelo velike izgube.

Med islamskimi sakralnimi objekti tega časa je posebej znana Sultan Sulejmanova ali Atik džamija, zapuščina turškega sultana Sulejmana veličastnega.

Med pravoslavnimi sakralnimi objekti je posebej pomemben samostan Svete Trojice Manastir Travna, ki se nahaja na viru rečice Tavne, približno 18 km od Bijeljine.

Meni se, da ime Semberija izhaja iz naziva rodu osmanske vojske. Bosanskohercegovski zgodovinar Hamdija Kreševljaković (1888-1959) je menil, da ime izhaja iz naziva rodu zemberi (strelci). Sama beseda zemberek je perzijskega porekla in pomeni vzmet, špirala. Bosanskohercegovski jezikoslovec Abdulah Skaljić v svojem delu Turcizmi u srpsko-hrvatskom jeziku (Turcizmi v srbo-hrvaškem jeziku) navaja, da jo to neke vrste puška ali top z zembrekom. Naziv Semberija je torej nastal v času turške nadvlade in ne pred prvo polovico XVI. stoletja.

Utrdbo v Bijeljini so sestavljali rovi s palisadami okoli kamnitih objektov, džamije sultana Sulejmana II in turškega kopališča (hamama), kot zaključka džamije. Avstrijci so septembra 1716 napadli Bijeljino, kjer so naleteli na močan odpor domačega prebivalstva. Ker branilci niso imeli močnejše trdnjave, so se branili iz džamije in hamama, ki sta bila obzidana s tesanim kamnom. Avstrijska vojska je s topovskim obstreljevanjem v precejšnji meri poškodovala oba objekta. Po zavzetju Bijeljine je mesto do nove avstro-ogrske vojne leta 1739 padlo pod oblast Avstrijskega cesarstva. Po ponovni vzpostavitvi osmanske oblasti v Bijeljini ni bilo sezidano utrjeno mesto, temveč so samo obnovili stare objekte. V tem času je bila Bijeljina znana po velikem številu trgovev in obrtnikov različnih dejavnosti. Leta 1868 so Bijeljino povezali s telegrafsko žico s Tuzlo in Sarajevom. Med sbrsko-osmansko vojno v letih 1876 in 1877 so enote srbske drinske vojske obsedale mesto Bijeljina, ki ga pa zaradi močnega odpora osmanske vojske in domačega prebivalstva niso nikoli osvojili.

Med prvo srbsko vstajo med letoma 1804 in 1813 se je Bijeljina priključila srbskim upornikom proti Osmanskemu cesarstvu.

Med državljansko vojno v Bosni in Hercegovini, je Bijeljina bila center samoklicane Srbske avtonomne oblasti (SAO) Semberija in Majevica, ki so jo organizirale srbske oblasti. Mesto in občina sta med vojno doživela korenite demografske spremembe. V mesto, ki je bilo pred vojno z večinskim muslimanskim prebivalstvom, so v prvih dneh aprila 1992 vdrle paravojaške enote pod vodstvom Željka Ražnatovića Arkana ter zasedle mesto in so nesrbsko prebivalstvo nasilno izselili iz mesta. Pri tem je bilo ubitih najmanj 48 civilistov muslimanske narodnosti. V mesto so se naselili begunci srbske narodnosti s področij pod bošnjaško in hrvaško oblastjo. Pred vojno je bilo podeželje večinoma poseljeno s srbskim prebivalstvom. Po končani vojni, se je v mesto vrnil del bošnjaškega prebivalstva, kar je narodnostno strukturo v mestu popravilo v korist Bošnjakov, a je večinsko prebivalstvo ostalo srbsko.

Mesto se uradno imenuje Bijeljina od leta 1918, v času Avstro-Ogrske se je mesto imenovalo Bjelina, pred tem pa tudi Bjilina ali Bilina.